Ne glede na to, da smo po prvi uri tečaja ruščine mislili, da se nikoli ne bomo naučili pisati in brati, smo ob zaključku izpit vsi opravili odlično, pa čeprav ni bil enostaven. In če se nam je na začetku zdelo, da gremo počasi, se nam zdaj zdi, da hitimo. A v resnici je le več slovnice in besed, ki jih je pač treba znati in nadgrajevati.

Ko sem že mislila, da nekaj malega pa le znam, sem ob prvem spisu ugotovila, da nič ne znam. Listanje po zvezku in učbeniku, iskanje pravilnega sklona … ojoj, le kdaj bom vse znanje prenesla v glavo in iz prve napisala nekaj stavkov v ruščini?

Čeprav sta si slovenščina in ruščina, kar zadeva  slovnico, (zaenkrat) dokaj podobni, je vseeno  precej novosti, ki si jih je treba zapomniti. Tako recimo v ruščini ne obstaja glagol biti v sedanjiku, in če želim povedati, da sem Slovenka, preprosto rečem Я словенка (Ja Slavenka) ali pa это моя сестра  (eta maja sestra). Še bolj pa jim je uspelo zakomplicirati z glagolom iti, saj je ta povezan z načinom prevoza. Če grem nekam peš, uporabim glagol (hadit) ali идти, če pa grem z avtom, avtobusom, metrojem ipd., uporabim glagol Ездить (jezdit) ali ехать. A to še ni vse, pomembno je tudi, ali grem samo v eno smer ali nazaj oz. če govorim na splošno.  Uf, čisto preveč podrobnosti za opis enega samega dejanja. Razmišljam, kako bi se v pogovoru izognila rabi tega glagola, a mislim, da ga bom kar morala usvojiti, drugače ne gre.

 

Ostali zapisi:

• Se bom kdaj naučila brati in pisati »grabljice«?
• Najraje imamo večerinku
• Tečaj ruščine se bliža koncu