Peterburg leta 1905
S težko roko že dobro desetletje vlada car Nikolaj II., eden izmed najmanj priljubljenih monarhov iz družine Romanovih. Prebivalci so ogorčeni nad njegovimi slabimi odločitvami v rusko-japonski vojni in nezadovoljni z razsipnim življenjem na dvoru. Ruska aristokracija se medtem posveča najnovejšim spiritualnim vplivom iz Evrope, misticizmu in okultizmu. Prek zahodnega tiska se seznanja z dognanji Freudove psihoanalize in v družabnih krožkih razpravlja o ženski seksualnosti. V mestu vlada liberalni duh, ki pa nikakor ni po godu carju Nikolaju in njegovi ženi Aleksandri Fjodorovni.
Carski par, odmaknjen od mestnega vrveža, prebiva v carski rezidenci Ermitaž in utrujen od napora vladanja počitnikuje v letni rezidenci Peterhof. Srečno življenje para in njune družine vznemirja ena sama skrbno varovana skrivnost: bolni prestolonaslednik. Njun edini sin, carjevič Aleksej, namreč boleha za hemofilijo, neozdravljivo krvno boleznijo. Za zvedavega dečka je lahko usoden že manjši udarec ali padec, ki mu nepreklicno povzroči podkožne krvavitve in v najslabšem primeru lahko privede do smrti. Obupana starša se za nasvete obračata k zdravnikom, mistikom in zdravilcem. Nato pa nekega dne Aleksej zares pade in se zelo hudo poškoduje. Zdravje se mu naglo slabša, obupani carski par pa ne verjame, da bo preživel. Objokani Aleksandri Fjodorovni prijateljica priporoči »čudodelnega svetega moža, ki je pred kratkim prispel v Peterburg«. Carica pošlje po svetega moža. In tu v tej zgodbi nastopi Grigorij Rasputin, ena izmed najbolj kontroverznih osebnosti v ruski zgodovini.
Skrivnostni sveti mož
Otroštvo v Sibiriji
O zgodnjem življenju Grigorija Rasputina, čudodelnega moža, za nekatere pa največjega prevaranta v ruski zgodovini, ni kaj dosti znano. Karizmatični mož naj bi se rodil v sibirski vasici Pokrovskoje v številčni družini. Nenavaden je bil že kot otrok, saj se je veliko pogovarjal z živalmi, nekaj bolnih konj pa je celo ozdravil. Ko je mladi Grigorij odrasel, je postal kočijaž tako kot njegov oče. Bil je dober družinski oče in mož, vendar temperamenten in pretirano vdan ženskam in pijači. Pri 33. letih je zaslišal »božji glas« in postal duhovnik. Zapustil je družino in »očiščen zemeljske navlake« stopil na duhovno pot.
Prihod v Peterburg
V prestolnici se je predstavljal kot sveti mož in njegove ideje so kmalu pritegnile veliko somišljenikov. Med njimi so bile v glavnem ženske, s katerimi je razpravljal o vsem, najraje pa o religiji in spolnosti. Robati mož je bil med aristokratinjami zelo priljubljen, saj je znal prisluhniti njihovim zakonskim težavam, marsikatero pa je s posebnimi metodami ozdravil tudi histerije. Čeprav se je gibal v visoki družbi, ni nikdar opustil svojih podeželskih navad: ni se umival, oblačil se je enako zanemarjeno kot prej, govoril je vulgarno in v bradi hranil ostanke obeda.
Vstop v carsko družino
Carja Nikolaja in carico Aleksandro je nazival z »očka« (rus. батушка) in »mamica« (rus. матушка). Kljub vulgarnosti in vprašljivim metodam zdravljenja se je namreč Rasputinu uspelo prebiti do carske družine. Nekateri poznavalci to pripisujejo posebni karizmi in samozavesti, ki ju je premogel ta sveti mož, drugi pa menijo, da se je razvpiti Rasputin zgolj ob pravem trenutku znašel na pravem kraju. Rasputin se je tistega dne torej znašel ob postelji hudo bolnega carjeviča. Uradna medicina je od dečka že dvignila roke, sveti mož pa je ob prihodu v bolnikove prostore začel moliti in dečka blagoslavljati. Bolniku je vročina čez nekaj ur upadla in podplutbe so začele izginjati. Carjevič je ozdravel. Z vidika današnje medicine je Rasputinu to uspelo s preprosto hipnozo, ki je znižala dečkov krvni tlak in tako ustavila krvavitve. Presrečna starša sta carjevičevega »rešitelja« nagradila s precejšnjo denarno vsoto in mu namenila prostore v svojem dvorcu.
Rasputinova vladavina in (prezgodnja) smrt
Rasputin je hitro postal ena izmed najbolj vplivnih osebnosti na dvoru in del carske družine. Slednja se je morala soočiti s kruto realnostjo: v njihovo urejeno življenje je posegla prva svetovna vojna. Leta 1915 je Avstro-Ogrska napadla Rusijo in car Nikolaj je odpotoval na fronto. Vlado je prepustil soprogi, tedaj že precej melanholični in depresivni Aleksandri Fjodorovni (carica si ni nikoli odpustila, da je carjeviču »dala« hemofilijo).
Carica Aleksandra je ostala sama. Osamljena se je precej navezala na Rasputina, ta pa naj bi ji nudil vse od političnih nasvetov do seksualne tolažbe. Po pričevanju dvornega osebja je bil seksualni apetit svetega moža nenasiten, saj se je redno grel tudi v posteljah obeh starejših carjevih hčera. Rasputin si je s svojim vplivom na carico in vmešavanjem v državno politiko pridobil precej sovražnikov. Med »vladavino« svetega moža je Rusija začela naglo toniti.
Rasputinov konec
Aristokrati, ki so imeli zveze z dvorom, so sklenili, da se bodo vplivnega moža znebili. Eden izmed zarotnikov je bil grof Josupov, ki je nekega januarskega dne leta 1916 Rasputina povabil na nočni prigrizek. Josupov je poznal sladkosnedost svetega moža; postregel mu je s kremnimi kolački (z dodatkom cianida) in vinom. Cianid pa na Rasputina ni imel želenega učinka, saj je bil ta po nekaj urah še vedno živ in samo nekoliko okajen. Razkačeni Josupov je velel svetega moža pretepsti z železnimi palicami in ustreliti. Rasputina so zverinsko pretepli in večkrat ustrelili, da je bil zares mrtev. Pohabljeno truplo so še onečastili, saj so mu odrezali penis (danes ta nenavadni artefakt hrani Erotični muzej v Sankt Peterburgu). V zimskem večeru so to, kar je ostalo od svetega moža, prepeljali iz prestolnice in ostanke vrgli v poledenelo jezero. Rasputin, za časa življenja slavljen in zaželen, je bil nepreklicno mrtev. Njegova oboževana carica je skupaj s soprogom in družino doživela svoj konec leta 1918, ko so anarhisti v Jekaterinburgu pobili vso carsko družino. Carjeviča Alekseja so ustrelili zadnjega in s tem se je dinastija Romanovih končala.
Viri:
- Ralph Lewis, Brenda: Evropski kralji in kraljice (od srednjeveških tiranov do norih monarhov). Jezero, Morfem 2010.
- Pečovnik, Anja: Karizmatični mistik ali veliki manipulator? (V: Radar, april 2013). Ljubljana 2013.
- Wikipedija, prosta enciklopedija (car Nikolaj II., dostopno dne 8. 6. 2014). http://sl.wikipedia.org/wiki/Nikolaj_II._Ruski